V Delovem prispevku Karla Lipnika »Kdo nadzira nevladne organizacije« kar mrgoli netočnih trditev

TRDITEV: Medtem ko mora vsak obrtnik poročati finančni upravi vsak posel in vestno voditi knjigovodske evidence, je obveznosti neprofitnih organizacij precej manj in vestno vodenje knjigovodskih listin je zgolj formalno predpisano.

NI RES: Obveznost vodenja knjigovodskih evidenc in poročanja je v nevladnih organizacijah enaka oz. celo višja kot pri podjetjih.

Slovenski računovodski standardi so za letno poročanje (bilanca stanja, izkaz poslovnega izida) od leta 2016 poenoteni za vse pravne osebe. Pristop je enak za vse, še dodatno pa standardi od nevladnih organizacij zahtevajo izkazovanje računovodskih postavk, ki jih podjetjem ni potrebno voditi (t.i. dodatni podatki iz izkaza poslovnega izida, ki prihodke še nadalje razčlenjujejo glede na različne vire, npr. dotacije iz proračunskih sredstev, donacije drugih pravnih in fizičnih oseb, prihodki od prodaje proizvodov in storitev ipd.). Zakon o društvih v 26. členu posebej zahteva, da mora društvo, ki opravlja pridobitno dejavnost, podatke o finančnem in materialnem poslovanju iz te dejavnosti voditi in izkazovati ločeno. Nadzor je v tem delu torej večji kot pri podjetjih.

Če že primerjamo obrtnike in neprofitne organizacije, velja omeniti, da ima večina nevladnih organizacij manj kot 50.000 EUR letnega prometa. V gospodarstvu bi se lahko tako umestili med normirane samostojne podjetnike, ki nimajo obveznosti oddajanja letnih poročil. V nevladnem sektorju pa mora o svojih prihodkih in odhodkih državi poročati čisto vsaka organizacija, četudi je v celem letu prejela zgolj en evro.

TRDITEV: Podjetja so tudi pod rednim davčnim nadzorom. Zunanjega nadzora nad neprofitnimi organizacijami ni, za notranji nadzor pa pogosto ni interesa.

NI RES: Zakon o finančni upravi,  Zakon o davčnem postopku in Zakon o inšpekcijskem nadzoru določajo pristojnosti in postopke v zvezi z davčnim in inšpekcijskim nadzorom, pri čemer ne ločijo med različnimi vrstami zavezancev. Nevladne organizacije so tako pod rednim davčnim nadzorom in nadzorom drugih inšpekcij, ki opravljajo preventivne nadzorstvene preglede po sistemu vzorčenja popolnoma enako kot pri gospodarstvu.

 Notranji nadzor v nevladnih organizacijah je celo večji kot pri podjetjih. Vsako društvo mora že po zakonu imeti nadzorni odbor in mora opraviti notranji nadzor poslovanja, preden odda letno poročilo. O opravljenem nadzoru mora imeti tudi zapisnik. Vsak zavod mora imeti organ upravljanja, ki nadzoruje delo direktorja. Samostojni podjetniki ali družbe z omejeno odgovornostjo po drugi strani takšnih zahtev nimajo, temveč direktorji »nadzorujejo« samega sebe. Država niti od delniške družbe, ki kotira na borzi, ne zahteva notranjega organa nadzora, kot to zahteva od vsakega, še tako majhnega društva.

TRDITEV: Če so ta sredstva pridobljena na javnih razpisih, porabo nadzira računsko sodišče. Še vedno pa nihče ne nadzira celotnega poslovanja organizacije. 

NI RES: Po Pravilniku o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije nadzor nad porabo javnih sredstev, dodeljenih na javnih razpisih, opravlja neposredni proračunski uporabnik, t.j. neposredni financer (npr. določeno ministrstvo). Financer pregleda čisto vse stroške, vezane na projekte, pri čemer presoja namembnost, gospodarnost in učinkovitost. Če stroški niso odobreni, organizacija ne dobi povrnjenih sredstev. Poleg tega, kot ugotavlja avtor prispevka, nadzor opravlja tudi računsko sodišče.

Nadzor nad poslovanjem celotne organizacije, kot smo pojasnili že zgoraj, opravljajo finančni, davčni in drugi nadzorni in inšpekcijski organi.

TRDITEV: Pogosta nepravilnost neprofitnih organizacij je prikrito in netransparentno zaposlovanje, katerega posledica je lahko utaja davkov. Po podatkih baze Gvin ima Društvo slovenskih pisateljev dva zaposlena po delovnih urah. To je zanimivo, saj so, sodeč po javnih objavah, odpoved dale štiri strokovne sodelavke in tudi izjave društva o težavah s plačami so v množini in ne dvojini.

NI RES: V tej trditvi gre za nepravilno razumevanje računovodskih izkazov. Kot smo že zapisali, je poročanje po Slovenskih računovodskih standardih enako za vse zavezance. V letna poročila (in bazo GVIN, ki od tam povzema) zavezanci ne vpisujejo dejanskega števila zaposlenih, ampak število zaposlenih glede na opravljene delovne ure. Če ima npr. podjetje dva zaposlena za polovični delovni čas, bo poročalo število ur za eno zaposlitev. Enako velja za nevladne organizacije.

Če se dotaknemo še Društva slovenskih pisateljev, iz njihovega letnega poročila za leto 2017 jasno izhaja, da so bile ob koncu leta 2017 »tri osebe redno zaposlene v strokovni službi oziroma v pisarni društva, preko statusa samozaposlenih pa sodeluje pri izvajanju rednega ali projektnega programskega dela še 5 dodatnih sodelavk in ena študentka.« Skratka, zaposlovanje je popolnoma transparentno, le podatke je treba znati zbrati in brati.

TRDITEV: Omenjeni težek finančni položaj Društva slovenskih pisateljev bi moral biti razviden tudi iz finančnih izkazov društva. Pa ni. Izkazi društva, sicer za leto 2017, ne kažejo prav nobenih težav. Društvo je imelo 459.000 evrov prihodkov in majhen presežek.

NI RES: Omenjeni izkazi so za leto 2017. V nevladnih organizacijah – tako kot pri podjetjih – lahko pride do spremembe poslovanja praktično čez noč (npr. odpoved naročil, propad določenih poslov pri podjetjih; ali neuspeh na javnih razpisih, manj zbranih donacij pri nevladnih organizacijah). Eno leto je v poslovanju vsakega subjekta dolgo obdobje, ko se lahko zgodi marsikaj. Nevladna organizacija lahko npr. dobi večji razpis, zaradi katerega se njeni prihodki podvojijo. Lahko pa se zgodi tudi, da pri prijavljanju na razpise ni uspešna in se njeni prihodki drastično zmanjšajo.

TRDITEV: Majhen presežek v društvih je ne samo običajen, ampak obvezen. Društva, zavodi in ustanove morajo kot neprofitne organizacije vsa prejeta sredstva tudi porabiti. To lahko naredijo tudi tako, da pred koncem leta presežek preprosto porabijo za namene, ki niso del delovanja društva. In tudi obratno. Če društvo porabi več, kot prejme, in ne plača računov, se pogosto zgodi, da teh računov na zavede v poslovne izkaze.

NI RES: Presežek v društvih ni obvezen, pač pa je, tako kot povsod drugod, odvisen od uspešnosti poslovanja (torej od poslovnih odločitev, razmer na »trgu«, itd.). Zakon o društvih v 24. členu izrecno nalaga, da društva presežek porabijo za svoje namene in da premoženja ne smejo deliti. Društva torej ne smejo porabiti presežka »za namene, ki niso del delovanja društva«, ker bi to bilo nezakonito. Niso pa organizacije obvezane sredstev porabiti v istem letu – lahko jih tudi kasneje. Kako bi sicer lahko gasilsko društvo npr. tri leta zbiralo denar za nov avto, če bi moralo sproti že porabiti vse svoje donacije?

Slovenski računovodski standardi za vse pravne osebe določajo, da morajo biti vsi računi zavedeni v računovodskih listinah, bančne transakcije se morajo ujemati z računovodskih stanjem. 

TRDITEV: Država sicer nadzoruje porabo javnih sredstev, a le v delu, ki se nanaša na javna sredstva. Kar pa je problematično, če so javna sredstva bistveni del virov delovanja organizacije. Neprofitne organizacije tako praviloma niti nimajo interesa, da gospodarno ravnajo z razpoložljivimi sredstvi, prav tako tudi nimajo pravega interesa, da bi skrbno vodile poslovne listine.

NI RES: Ničesar več ne moremo dodati, saj smo vse pojasnili že v zgornjih odgovorih. A vendarle, reči, da »nimajo interesa, da gospodarno ravnajo z razpoložljivimi sredstvi, prav tako tudi nimajo pravega interesa, da bi skrbno vodile poslovne listine«, je enako kot trditi, da imajo nevladne organizacije interes, da propadejo. Nadzor nad poslovanjem nevladnih organizacij je temeljit in celo strožji kot pri gospodarstvu.

TRDITEV: Vzemimo primer združenja Rovo, ki je v zadnjih letih opazno aktivno z vrsto okoljevarstvenih akcij. Okoljevarstveno združenje je imelo leta 2017 le 855 evrov prihodkov. Med stroške je vpisalo le sto evrov stroškov bančnih storitev. Že bančni stroški pa kažejo, da je imelo društvo več bančnih transakcij.

NI RES: Bančni stroški v višini 99,75 EUR (letno poročilo ROVO za 2017) nikakor ne nakazujejo, da je šlo za bančne transakcije, kaj šele, da bi teh bilo več. Že samo povprečen mesečni strošek vodenja računa znaša 9,6 EUR na mesec oz. 115,20 EUR na leto (https://www.bsi.si/placila-in-infrastruktura/pregled-in-analiza-nadomestil). Skratka, ta strošek nastane, tudi če se na bančnem računu ne zgodi nič, ni nobenega prejemka ali odliva.

TRDITEV: Tudi seznam aktivnosti kaže, da so bili stroški društva precej večji, kot je prikazano v letnem poročilu. Mogoče sicer je, da so stroške aktivnosti nosili člani društva, a če bi veljala enaka pravila kot za podjetja, bi moralo tudi te aktivnosti članov društvo ustrezno vknjižiti v poslovne listine.

NI RES: Veliko nevladnih organizacij opravlja svoje aktivnosti izključno s prostovoljskim delom. Če imajo prostovoljci s tem kakršnekoli stroške, so to njihovi stroški in ne stroški organizacije. Po Zakonu o prostovoljstvu se sicer prostovoljec in nevladna organizacija lahko dogovorita, da organizacija prostovoljcu stroške povrne. Šele takrat so ti stroški zavedeni v računovodskih listinah organizacije.

TRDITEV: Toda meja med nepridobitno in komercialno aktivnostjo je težko določljiva.

NI RES: Ta meja je zelo natančno določena s posebnim pravilnikom (Pravilnik o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti), ki natančno določa, katere aktivnosti in s tem povezani prihodki spadajo med nepridobitne. Tudi praktično je popolnoma jasno, kam sodi kaj. Meje torej niso nejasne. Izvajanje pravilnika nadzoruje FURS.

TRDITEV: Neprofitne organizacije nimajo (vidnih) lastnikov, njihovi poslovni izkazi so pogosto pomanjkljivi, in če oziroma ko sredstva izginejo, se to pogosto sploh ne opazi.

NI RES: Drži, nevladne organizacije nimajo vidnih lastnikov, ker lastnikov sploh nimajo, tako kot jih nimajo sindikati, politične stranke ali Cerkev. Imajo pa ustanovitelje in člane. Ustanovitelji zavodov in ustanov so javno objavljeni na Ajpesu, ustanovitelji društev pa zaradi varovanja osebnih podatkov in varovanja svobode združevanja niso javno objavljeni. Razkritje ustanoviteljev društva bolnikov bi na primer lahko razkrilo bolezen neke osebe. S temi podatki  razpolaga država oziroma upravne enote, le objavljeni niso.

Poleg tega morajo nevladne organizacije enako kot podjetja v Ajpes vpisati tudi t.i. »dejanske lastnike«, torej osebe, ki upravljajo z njihovim premoženjem.

TRDITEV: Ker to niso pridobitne dejavnosti, je tudi njihovo delovanje upravičeno manj omejeno in nadzorovano kot delovanje gospodarskih družb in drugih pravnih oseb.

NI RES: Kot smo pojasnili že v prejšnjih odgovorih, je nadzor nad delovanjem nevladnih organizacij enak kot nad delovanjem gospodarskih služb. Nad tistimi, ki prejemajo javna sredstva, pa je nadzor še večji.

 Goran Forbici, direktor Centra nevladnih organizacij Slovenije